Ko se samo razdajam, 

pride občutek, da se ne maram.

Ko mislim: "Osreči druge", 

prepričana, da le izpolnjujem usluge.

A pozabim na svoje občutke.

Zanemarjam zase trenutke.

Moja duša se raztrga, boli,

neizpolnjena, ker zase ne skrbi.

Globoko ranjena, 

pred vsemi razgaljena.

Vedno na enak način se trudim, 

si vedno znova obljubim. 

A kaj mi pomaga vse to, 

če pozabim na svojo dušo in telo.

Kar sem znala sem dajala, 

zunanjo potrditev iskala.

A to ni pomagalo, 

ker srce ni sebe spoštovalo.

Ker v sebi nisem verjela, 

da sem vredna, da bi to prejela.

Pred mano je zrasla pregrada 

in moje življenje navada.

Saj sem verjela, 

da bom dobroto prejela,

če za druge bom srečo ujela,  

A dokler vase ne zaupam

in vedno znova upam, 

da mi bodo drugi vse predali, 

me osrečili, ljubili, spoštovali.

A zdaj vem, da tudi oni so iskali,

s svojo se usodo bojevali.

Nihče mi ne more ljubezni do sebe preprečit, 

če sama sebe znam osrečit. 

Čas je da postavim meje,

da moja ljubezen še mene ogreje.

Da najpomembnejša sem sebi.

Ne drugim, ne tebi.

Da sem sama sebi dama,

popolna, tudi ko sem sama.

olgasem