POPOLNI  NEZNANEC

Že ne vem kolikokrat sem ga srečala. Na skrivaj sem ga opazovala in bil mi je vedno bolj všeč. Njegova pojava mi je pošiljala tisoč zvezdic v moje srce. Dokler se mi ni nasmehnil. Mar je čutil, da ga opazujem?  In kaj si je mislil? To vprašanje mi je rojilo po glavi, pa nisem našla odgovora. Začela sem se izogibati naključnih srečanj, iskala sem druge poti, kjer njega ni bilo. A prihajal mi je vedno znova v moje misli. Podnevi, ponoči, doma, vzunaj. Spremljal me je povsod. Nisem se mogla znebiti njegove podobe, njegovega pogleda, nasmeha. Zato sem ponovno začela hoditi po poteh kot prej. In znova sem ga večkrat srečala. Kaj naj naredim, sem se spraševala, ko me je iz moje zagate rešil prav on.

Začel me je pozdravljati z nasmehom na ustih, kot da bi vedel, da je prihajal v moje misli vsak trenutek. Sram me je bilo, ker nisem poznala svojega resničnega videza. Ali sem dovolj lepa? Sem mu morda všeč? Tega odgovora nisem poznala.

Pa prišel je deževen dan in jaz nisem imela dežnika. Moji koraki so bili hitri, saj nisem imela na jakni niti kapuce, da bi si jo poveznila čez glavo. In tako so moji lasje postajali vse bolj mokri, dokler ni prav on pristopil z dežnikom k meni in me prisrčno vprašal, če me lahko spremlja v tem dežju, da ne bom čisto mokra. Z nasmehom sem pritrdila in pri svojem domu sem se hotela čimprej posloviti, ko me je nepričakovano prijel za roko in prosil za mojo telefonsko številko. Srce mi je razbijalo v prsih, ko sem mu govorila številke mojega telefona. Potem sva se z nasmehi poslovila in zahvalila sem se mu za spremstvo z dežnikom. Zahvalila sem se mu s strašno muko, saj sem komaj govorila od razburjenja. Kaj naj vam rečem? Doma sem se najprej pogledala v ogledalo in bila razočarana nad svojim videzom. Bila sem prepričana, da mu nisem mogla biti všeč. Zdaj sploh ne, ko so me obdajali mokri lasje, ki so se od dežja neusmiljeno kravžljali.

Vsak dan sem pričakovala njegov telefonski klic .Vsakokrat sem se kar stresla, če je pozvonil telefon. Ah, najboljše je, da preneham misliti nanj, sem si rekla. In resnično sem hotela, da izgine iz mojih misli.

Zopet sem začela hoditi po drugih poteh, kjer sem vedela, da ga ne bom srečala. In našla sem svoj mir. Tudi telefonskega klica nisem več pričakovala, saj mu sigurno nisem bila všeč in še bolj sem bila jezna na svojo podobo. Skoraj jokala sem, ko sem se gledala v ogledalu. Vse dokler nisem čisto pozabila nanj. Pa ne za dolgo.

Ko sem se javila na telefonski klic, mi je srce skoraj zastalo. Bil je on. S preprostimi besedami, če se lahko v naslednjih dneh srečava, ker bi mi rad nekaj povedal. Seveda sem privolila.

Zakaj? Zakaj me je usoda popeljala v njegov objem, ko so me objemale njegove roke, poljubljala njegova usta, ko sem skoraj izdihnila od sreče, ko so me gledale njegove oči. Zakaj? Zato, da sva skupaj izdahnila »da«, ko sem postala njegova žena.

In zdaj si lahko izkazujeva vso nežnost in zdaj vem, da sem mu všeč. Ne samo to. Podelila sva si največje darilo na vsem svetu,  podarila sva si ljubezen. Zdaj ni več potrebno, da se mu izogibam in da se sprašujem, kakšna se mu zdim. Zdaj sva eno, drživa se za roke in skupaj hodiva po vseh poteh, poteh, ki naju peljejo do zvezd.

Našla sem svojo srečo…

zaspanka