
v svileni tišini drevoreda
je iz brstov pomladi
olistalo najino drevo
steblo sva
pripeto na zemljo
in nanj rastoča veja
ki se steguje v nebo
tu gnezdijo objemi
prežeti s hrepenenjem
ki ga nosi veter
v tančice jutrišnjega dne
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!