Ko noč zareže v srce bolečine,

hrepenenje zasenči krike tišine,

ko sreča zaide na stranske poti,

srce si želi kar razum ne pusti.

Mrak se spustil na moje je sanje,

srce trepeta, ko išče priznanje,

žarek upanja se z jutrom zbudi,

tavajočo dušo iz ječe spusti.

Upanje vedno v srcu živi,

iz žametnih sanj se v tišini rodi,

v naših srcih tiho šepeta,

kdor ga posluša, se nikdar ne preda.

Borut Kaučič