PRAZNINA
prhutajo krila v meni
a ne zmorejo poleta
naslonjena je solza na oko
v meglo čez občutke razprostrto
obležal je nasmeh v nevihtni luži
teža blata ga razjeda
živčen je obiskovalec spanec
prihaja na kratke obiske
ne more se zbrati
vstaja odhaja se vrača
me razdvaja
razrašča se plevel praznine
brez vsebine
v noč zasidrane so more
skozi spraskane odeje sna
mrazi samota
Olga, tukaj si pa prav uspešno uporabila originalne besedne zveze, čeprav morda na prvi pogled tega ni opaziti
ampak:
na oko naslonjena solza
nasmeh v nevihtni luži
plevel praznine
so uspešne prispodobe in poskusi večje originalnosti v tvojem pesnjenju!
Kar tako naprej! :)
Včasih moram izpraznit podstrešje in zavreči klišeje, da odkrijem skrite bisere.
Hvala za podčrtanko
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
