Pa bela ograja okrog hišice
tema stisne svetlobo obcestne svetilke
kot strah stisne ljudi
da se obdajo z nevidnim zidom molka
za stenami kjer se počutijo varne
dokler se ruši drugje
in brlenje v domače novice je hrana
pa kakšen klik na spletu
beseda neznanca neznancu
pridušanje v bližnjem bifeju
ko peto pivo zmanjša bojazen
in sedmo naredi junaka
doma trepetajoči slišijo heroja
zjutraj stopi na kos razbitega krožnika
pravi boj terja kri
luči ob cesti tonejo v polmrak
po katerem gre v nov dan
pokima šefom
tih
do vikenda
ko bo spet povedal
kar se mora
prezira ljudi
ki si tega ne upajo
Vav, odlično Irena ☆
Objem, Marija
ja, tukaj ni novega dne. ves čas kotalenje istega soda, nesmisla. obup.
in spet paradoks, ko ni ničesar za kar bi bilo vredno umreti, greš in izzivaš lastno smrt.
ta človek je hazarder. upa, da se bo zgodilo nekaj kar bo vse skupaj vrglo iz tira do te mere, da bo začel živeti na novo.
lahko se zgodi , da relativno pozno ugotovim, da moje življenje ni imelo nobenega smisla. in ga nima. tudi, če bi bil tolstoj je nekega dne prah in pozaba. in grem in mlatim prazno slamo. luči od nikoder. ideje, iz katere bi človeštvo naredilo nov korak, nikjer. in sem don kihot na pragu nihilizma.
revolucija? mladi? ..., ne že spet.
lp
Hvala, draga Marija.
lp iz meglenega mesta
i
miko, vse je, kot je
bevskamo v luno in oblake
a zavest leži na dnu res blatne mlake
lp
usostar
hvala
pa nič ne spremeni
če nam je mar ;)
lp
i
... bela ograja ... pa celofan ... za zidovi pa ne junaška hrabrost, pardon - slabost!
Lp, Caki
Čestitke k družbenokritični pesmi,
lp, Ana
Pokima šefom
Tih
Do vikenda ...
Dobra, žal srhljivo resnična
Kot praviš, Caki.
Sami veliki junaki.
Hvala in lp
i
Ana, najlepša hvala.
lp
pi
Platanas, je tako, ni vic.
ko se odtrga maske z lic.
Hvala in objem
pi
Komentiranje je zaprto!
