Ura je 11 minut čez 11. 

Lupim korenje za obaro.

V zraku trušč in vrišč ponovno zdravih otrok.

Iz kavča letijo 

sprva malo hecni,

potem pa vedno glasnejši očitki. 

Čeprav je službeni  dan,

je treba že dopoldne  nujno

podelit  nekaj svojega sranja. 

Popivam solze, 

iz kavča se še naprej kadi.

Trenutek, ko postane preveč, 

v mislih zbežim. 

Morda pa tudi ti nekje,

podobno kot jaz-

prenašaš nekaj, 

česar že zdavnaj ne bi smel. 

Morda nekoč se srečava. 

Ajdovakasa