Ura je 11.

Lupim korenje, da skuham obaro.

V zraku trušč in vrišč ponovno zdravih otrok.

Iz kavča letijo očitki, 

nekaj grdih besed.

Stopnjevanje, ker ne doseže priznanja.

Solze, a ne zaradi čebule. 

Trenutek, ki postane preveč, 

zbežim. 

Morda pa tudi ti nekje,

podobno kot jaz-

prenašaš nekaj,

česar že zdavnaj ne bi smel. 

Morda nekoč se srečava. 

Ajdovakasa