In nekega dne odide
moje drugo telo Reče
da ne more več Se kot plašč
razpusti v družbo in misli
da bo sedaj vse polno
barv navdihujoče bolj
divje če pozabiš namestiti
tudi kožo da čutiš vsak pih vetra
v premiku mišic Hitro se izgubi
Stopi v nekaj znanih ulic kot da
je smrad gibanja vse kar rabi
Moje drugo telo ne ve
kako je predvidljivo in kako
zelo lahko ga je najti Pleše na istih
pločnikih Poje iste pesmi Najde
ista druga telesa Se dobrika prodaja
organe za pest besed Zelo gotovo
ga je vedno manj
Najdem ga ko so ga še same kosti
Se nasmehneva drug drugemu
kot neznanca
Helena, čestitke za podčrtanko.
Lp, Stojan
nej bo moški ali
pekel
mogoče celo ogledalo
prej ali slej veš
Odlično razstavljanje (telesnih) plasti in luščenje (pod)pomenov ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!