Želela sem odvreči staro obleko

in stopiti na novo pot.

Na pot usmiljenja.

Želela sem najti sebe v tem, da delam dobro vsem.

Želim pomagati tudi tistim, ki so ostali brez vsega.

Dosti sem se naučila o usmiljenju

iz ponazoritve o usmiljenem Samarijanu.

Nudil je pomoč človeku, ki so mu pobrali vse,

ga pretepli in pustili

na pol mrtvega.

A v sedanjem svetu je prav malo usmiljenja.

Skoraj bi lahko rekla

da »brat brata« ne pozna.

Lahko bi se vprašali, kaj je pravo usmiljenje.

Usmiljenje ne pozna

narodnostnih, verskih in

kulturnih meja.

Ta nasvet bi lahko ogrel naše srce in vsakdo

bi si moral prizadevati, da bi bili z drugimi usmiljeni.

V vsakdanjem življenju je usmiljenja bore malo.

Več je zlobe in sovraštva.

Kako bi si lahko razložili dejanje, da sin vrže starše

iz njunega stanovanja? Na cesto.

Ne ganejo ga solze v njunih očeh, niti zlomljeno srce.

Je to človek, da naredi takšno gorje?

Takšna oseba ni zmožna niti z besedami pokazati usmiljenje.

Nikoli ne bo naredil kaj otipljivega za tiste, ki nujno potrebujejo pomoč.

Mene vodi dolga steza proč od takšnih dejanj. Mene žene najgloblja

sočutnost za tiste, ki potrebujejo pomoč. Želim jim biti zavetje pred

vetrom in pribežališče pred povodnijo.

Ni mi težko žrtvovati svoj čas, trud in sredstva, da pokažem svoje usmiljenje.

Obsojam tiste, ki ravnajo pristransko, ki so drugim naklonjeni zato,

ker so bogati ali pa na pomembnem položaju, za »vpitje siromaka« pa je

njihova duša prazna.

Želim si v današnjem svetu spoznati takšnega človeka, ki bi svojo dušo

izpostavil nevarnosti, samo z namenom, da bi pomagal sočloveku.

Potem bi bila srečna in bi  mirno spala.

zaspanka