V metuljevih krilih trepet ne izgine,

spreminjajo bitje izbruha vulkana,

preplavlja sla želje, ni misel več zbrana.

Občutkom že znanim, na novo predana.

Prevzema, premamlja, ker čustva gorijo,

izbrane so sanje, ki nič več ne spijo.

Pomlad bo na novo pogled spremenila.

Mogoče podobe so znane okvirno,

ponovno pojavlja se vedno izvirno,

razburka planjavo, bit v prsih nemirno.

Iz nje zdaj kipijo privlačne vonjave,

v nosnicah njegovih ne vzburja prebave.

Čarobnost narave je, ko zapeljuje.

Ne barve, oblike, popolne obline,

privlači le tisto kar nikdar ne mine,

objame s toplino, je čar iz globine.

Ne kupim, je v meni vesolje, ga slutim.

Ljubezen mogočna, ki v nama jo čutim.

olgasem