O čem naj pišem, sestra?

Ali naj pišem o svoji državi, ki je od nekdaj žrtev za oltar?

Ali naj pišem o domovini, ki ni ne naša, ne naša tolažba?

Nadeli smo si masko ponižnosti.

Kompas smo obrnili od pola lepote in nas ne najde.

Pokrili smo si čela s puščavskim prahom in rekli: To je za nas alternativna domovina.

Joj, kako smo nevedni o zgodovini in zemljevidih.

Nobena smer neba nas ne sprejema.

Iščemo Meko na desni in beži nam.

Hiše, ki že od nekdaj propadajo, so nas utrujene čakale.

Oljke so bile izruvane in grozdje se nam je uprlo, ker so nas osrečevala vina sveta.

Morje je zbežalo na obale Gaze, ker ribe prej obupajo nad domovino kot mi.

Otroci, ki so se rodili iz maternice tragedije, so dozoreli, mi pa smo umirali nezreli.

O, bolečina, sestra, ni pesmi, ki bi nas vznemirila, niti pesmi, ki bi si jo zapomnili, dokler ne vemo, kje smo ustvarjeni.

Sestra krvi in ​​sreče, ki nas združuje. Iz naših žil je tekla kri in znoj domovine nas je povezoval.

Želim si, da bi bile vse to sanje, da bi se lahko nekega dne zbudili in rekli: Kako sramotno je razočaranje, ki se je zgodilo.

Želim si, da bi umrli v tišini, polni nostalgije.

****

Lp

I