Po slovenski deželi vse več jih je,

ker s trebuhom za kruhom

mladina nam gre.

Izpraznile so se vasi,

starejši v njih še živijo,

otrok skoraj slišati ni,

pred hišami starčki sedijo.

Trdnó se oklepajo starih zidov

dókler imajo moč, energijo,

navezani na rodni krov,

zanj se resnično bojijo.

Njihove drage domove

jim je tažko zapustiti,

zemljo, ki jih je hranila

in od doma za vedno oditi.

Zamisli se dragi Slovenec,

ko dom ti bo prazen ostal,

da to ni le staro zidovje,

tvoj rod si ga je prigaral.

Naj ne bo ti vseeno

koga boš vanj naselil!

Ko pridejo tujci

vsa domačnost izgine

iz naših slovenskih vasi...

'O domačija, težko te je zapustiti,

tebe zemlja, ki si me hranila,

od doma za vedno oditi.'

tolminka