Neskončni dnevi nemira v mojih mislih,
zapletene misli mi zameglijo utrujeno dušo,
polna luna skrita, pustila me je v družbi slepih,
premetavam se, obračam, ni poti v mojo džunglo.

Sam stojim kot volk na skali,
hrepenim po okusu prepovedanega sadja,
v šoku zdaj lovim strahove v glavi,
ne morem spati, ker moje srce strahove neke sanja.

Oblaki zakrivajo lunino svetlobo,
luna zapusti me izgubljenega v temni noči,
hrepenim po adrenalinu, ki ga sodijo prestrogo.

Hrepenim, da bi se osvobodil tega boja.
Oh, neskončni dnevi hrepenenja in želja,
požrejo me plameni prepovedanega ognja.

Tomaž Jevšenak