Odteka
ji med prsti.
Drugje se išče,
čeprav zanika.
Verjame izgovorom.
Njegovim.
In svojim.
Stiska prste.
Pobira črepinje,
ki jih obsedeno lepi
s slino.
S krvjo.
Ostane sama.
Prižiga sveče
in z njimi ugaša.
........................
Odteka
ji med prsti.
Drugje se išče.
Ve, da je tako,
čeprav zanika.
Posluša izgovore
in hoče zadržati bližino,
a je ne more.
Ždi in čaka.
Med neizbežnim
in izpitimi upi.
Ko odide,
prižge svečo.
Zre v plamen,
da se najde.
.....................
Odteka
ji med prsti.
Drugje se išče.
Ve, da je tako,
čeprav zanika.
Ne sprejme izgovorov.
Noče bližine,
ki to ni.
Potovalke postavi pred vrata.
Zamenja ključe.
Zakuri kres.
Hodi po žerjavici.
Brez opeklin.
Seveda obstaja možnost izbora le en slike. Kot celota pa se zdi, da gre za triptih, na katerem so časovne in prostorske razmejitve močno razmejene in se izognejo zgodbi v treh delih, saj se slike reflektirajo tudi iz samega pomenu odličnega izbora naslova. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!