ČAKANJE V VRSTI

Stojim v eni od premnogih vrst, v vrsti, ki se pomika s polžjo hitrostjo. Se temu sploh lahko reče premikanje? Je to sploh človeško? Vsi okoli mene se živčno prestopajo, gledajo na uro, iščejo mobilni telefon, da lahko sporočijo, da bodo vsaj pol ure zamudili.

Kako smo se že odvadili čakanja v vrsti, reda in discipline. Kaj pa včasih, ko smo bili tako veseli, da se je sploh kaj dobilo in nam je bilo čisto vseeno, če smo zato naredili na desetine kilometrov? Trgovine, v katerih je v dveh urah zmanjkalo kruha, samopostrežne, ki že nekaj časa niso na policah videle kave in sladkorja, okenca na uradih, ki se zaprejo opoldne, nešteto obrazcev, na katere nismo bili nikoli opozorjeni in tekanje od vrat do vrat za tisti žig, ki je moral pravočasno pristati na pravem obrazcu.

Zdaj tega ni več. Zdaj se stvari urejajo neosebno, elektronsko, a žal formularji ostajajo in nekateri samo še pridobivajo na številu strani, na obsegu in zapletenosti. Pri izpolnjevanju obrazcev se vedno bolj čudim, kako je možno, da kljub nadpovprečni izobrazbi, kljub iznajdljivosti, znanju in vsem, kar sem se do danes naučila, nikakor ne znam izpolniti obrazca, napolniti vseh rubrik. Je funkcionalna pismenost morda poseben trik? Obrazcu so priložili še dve strani navodil in ko se prebijam še čez vse te dodatne strani, se mi skoraj pred očmi stemni, saj si predstavljam uboge, preproste ljudi, ki imajo polno glavo drugih, bolj običajnih, bolj zemeljskih stvari.

Oddam obrazec, trdno prepričana, da sem čisto vse prav izpolnila, a že me je referentka na okencu zavrnila, češ da nekaj rubrik sem izpustila. Izpolnjujem manjkajoča polja in v meni je nejevolja. Koliko stvari je treba znat, da lahko živi birokratski aparat. Izdihnem težo, slabe energije, se nasmehnem in v vrsto spet postavim in ko pridem na vrsto, prijazno pozdravim. Tokrat obrazec druga referentka proučuje in ko odpre usta me skoraj sezuje: »Izpolnili ste obrazec lanskega leta, na pravem bi morala biti modra etiketa. Tudi šifra obrazca ne ustreza«. Na tihem se vprašam: »a me ona zeza?«. Zdaj mi je žal, da nisem obrazca kar preko pošte poslala in samo enkrat v vrsti stala. Uradniki so kralji, kraljujejo v svoji graščini in mi smo kot hlapci, reveži, v manjšini. V roke mi pravi obrazec porine, a jeza v meni nikakor ne mine. Namesto ene dvostranske strani hočejo, da štirikrat izpolnim po tri. Ojoj, ni čudno, da naša država tako je draga, saj uradnik vedno zmaga. Prav, pa imejte teh ducat strani, pa naredite si še kopije tri. Cel dan me že pošiljajo od vrat do vrat in lahko le rečem: »Živel birokratski aparat!«.

 

INA TAR

Komentiranje je zaprto!

INA TAR
Napisal/a: INA TAR

Pesmi

  • 26. 02. 2024 ob 21:24
  • Prebrano 111 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 4.07
  • Število ocen: 1

Zastavica