Nikoli ne bom mogla razumeti

da so se vrnile svetle noči

in upala ne bom verjeti

da me rana nič več ne boli

Z lahkoto rekla zbogom bom ljubezni

ker so davne sanje jo oprale

utrujenost me bo minila

ker misli bodo drugo pot izbrale

Preveč ljubezni sem na svoji poti dala

in drugi so z veseljem jo pobrali

pa ubijali so njeni žar

ker sami dovolj ljubiti niso znali

Začudeni v sobi so obstali

sredi spominov

 ki že zdavnaj so zbledeli

pa ljubezen znova  so iskali

v upanju obrazi so bili veseli

Vzunaj pa je morila mrzla noč

bila vsa temna in ledena

ko tavali so v rosi hladni

ko polja niso več bila zelena

Vedeli so

da so nekaj izgubili

da to je sreča in veselje

ki so brez milosti jo v prah zdrobili

Zdaj je njihovo srce ostalo prazno

zastonj želi si sončne žarke

išče valovita morja

videti želi si zlate barke

Ničesar ni

vse vzela je nevihta

toča

nikoli več ne bodo srečni

in lica jim ne bodo vroča

Milena