Utrujen sem od pisanja
prošenj.
Vsakemu se moram jaz
prilagoditi;
meni se ne prilagodi nihče.

Sem suženj sodobnega časa.
sem brez službe a ne brez dela.
Vsak dan me izkoristijo na polno,
za plačilo pa dobim le obljube.

Na srečo imam take,
ki plačajo z objemom.
Hvala za dobro vzgojene otroke,
le kako mi je to uspelo?

Pohaja mi sapa,
dvomim v svoje sposobnosti,
dvomim v svoje znanje.
Najraje bi zavezal culo in odšel ...
Pa ne morem!

Privezan sem v svet,
ki me bo pozabil kmalu potem,
ko me ne bo več videl.
Vežejo me dane obljube,
ki pa jih ne znam uresničiti.

Kje so vesoljci, da me ugrabijo,
zakaj se to dogaja samo drugim?!
Tudi jaz bi rad kar tako odšel
nekam drugam.
Brez pisanja prošenj.

Tomaž Jevšenak