Tišina. Čarobnost trenutka. Magičnost nekega dne. Pričakovanje. V zraku je toliko ljubezni, topline, svetlobe in lepih energij, da kar žarim od vsega. Čutim hvaležnost, mir in usklajenost moje vedno lačne duše. Tokrat brez strahov, vprašanj, občutka negotovosti. Vznemirjena sem kot otrok v pričakovanju rojstnega dne, ko bo končno spet v središču pozornosti. Čakajoč na trenutek slave, občudovanja, čakajoč na trenutek na katerega čaka že leto dni. Leto dni od zadnjega rojstnega dne, od zadnjega slavja namenjenega le eni sami osebi - slavljencu.

Počutim se tako, kot da je minilo leto dni odkar sem si nekaj neskončno želela, s polnimi pljuči zraka poskrbela, da vse svečke bi pogasila, z namenom, da se bo tudi meni želja izpolnila, da želeno končno bi dobila. Svečke so pogorele, torte že zdavnaj ni več, želja ostaja in se vedno znova vrača v obliki vznemirjenja, pričakovanja, upanja. Prav je tako, saj če bi vse želje že v kali zatrli, bi na nek način v sebi umrli.

Danes je tisti dan, ko zopet slavim, ko v pričakovanju čudeža vse po predpisih naredim, a tokrat mi sporočilo iz globine duše govori: »Danes draga moja, danes, prav danes, si končno na vrsti ti. Leta in leta si v vrsti čakala, vsakemu, ki je prišel mimo, si prednost dala. Zakaj? Zakaj draga duša? Zakaj? Zato, da boš na koncu le ti jokala? Vredna si, postavi si lastno ceno, če je že drugim zate vseeno«. Duša kliče in kriči, a mental jo umiri: »Potrpi še malo, stisni zobe, nisi sama, so še drugi ljudje. Oni zdaj rabijo nekaj več, ti pa malo počakaj, to jim bo všeč«.

In tako sem čakala in čakala… dokler se nisem iskreno vprašala: »Zakaj jaz?« Sem res toliko manj vredna kot ostali in zakaj? Če je pravica, naj se pokaže kdaj. Čakam in čakam dokler ne ugotovim, da se najbolj od vseh načakam, a ničesar ne dočakam, ničesar ne dobim.

Naši starši in ostali odrasli so tisti, ki bodo že vedeli in znali. Oni so že pred nami živeli, zato bodo že vedeli, kaj bi mi smeli. Leta in leta sem to poslušala in pridno, preveč pridno na koncu vrste čakala. Če je kdo mimo prišel, je pač prostor pred mano zavzel. »Prav je, da počakam, saj se mi nikamor ne mudi, na vrsti bom le malo kasneje od drugih ljudi« sem si na tiho govorila in stiskala zobe, medtem ko bolelo me je srce.

Po letu dni sem ugotovila, da se niti za korak nisem premaknila, prej se še kakšnega nazaj naredila. Preveč sem poslušna, preveč ubogljiva, a čisto sama za vse to le nisem kriva. Okolica vedno otroku pove, kaj je prav in kaj se ne sme. V očeh svojih staršev smo in bomo le njihovi otroci, večno majhni, nebogljeni froci. Sicer so nam pustili, da smo skupno gnezdo zapustili, a kljub temu nas vsaj eno njihovo oko spremlja in pomaga, če nam gre slabo. Postavili so nam meje in občasno zid zgradili in ko nismo našli vrat, smo ga preskočili. Na nek način smo jih skušali pretentati in v njihovih očeh pridni otroci ostati. Ne glede na to, kakšno mladost so nam dali, se zavedajmo, da je bilo to tisto, kar so takrat oni čutili, vedeli in znali. Bili so drugačni časi, nam bodo govorili in poskrbimo, da nanje lepe spomine bomo pustili.

Danes si rečem, pa kaj zato, tudi čakati v vrsti zna biti lepo. Samo pravo družbo je treba najti, pa ni hudo kot pred cajti. V družbi neznancev skupno točko odkriti, se smejati, veseliti. Pogled, nasmeh in nekaj prijaznih besed in že prebit je led. V takih primerih se zna vrsta hitro premakniti, da ljudem postane žal, da se treba je raziti. A prav bi bilo, da le zamahnemo z roko in si rečemo: »že mora biti tako, a čakanje v vrsti še nikoli ni bilo tako lepo.«

INA TAR