SEDMERA JEZERA
Kot ne moglo bi se jutro odločiti, katera vrata naj odpre v novi dan.
Nad dolino se ziba prenapit, temen oblak, obetajoč obilne moče.
A krog in krog ga krasi dih jemljajoča slepeča zlata aura,
izgubljeni boj sonca s polomljenimi žarki.
Jasnina onstran doline mi v mislih slika sončno obalo in jadikovanje galebov.
Počutim se kot to jutro. Nabrane solze mi pačijo sliko doline.
V meni so sedmera jezera, ki ji nikoli ne bom izjokala.
Misli so pri njej. Za obzidjem, poraščenim z bršljanom.
In cvilečimi, železnimi vrati.
Razširjenih rok
lovim hladne vetrove
na žgoče rane
Ja, zdi se mi, da povsod cvilijo. Ali je tako zaradi te tišine, ki je tam, kdo ve ... Morda si le želimo biti karseda neslišni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
- 23. 02. 2024 ob 18:24
- Prebrano 348 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.22