nekaj me ustavlja
ovira
dihati ne pusti
nekaj se zatika
v podplate v grlo
šibak glas je vse tišji
ko sem že naredila križ
čez vse skupaj
je od nekod zadišal
poznani vonj
ne dovoli da odidem
med tuja ozvezdja
k drugi reki
neka entiteta
noče da me priložnost ukrade
premika stare omare
kuri ognje
ponuja pečenko
in voljno kožo
toda jaz se ne želim ustaviti
hočem prepevati
z zatisnjenimi nosnicami
izpiram čas
tečem da bi našla
nekakšno nadgradnjo
banalnosti

modricvet