PARKIRAN ČLOVEK

Pustila sem ga na parkirišču.
Z njegovih prstov je odtekalo sonce
in po zraku zarisalo sledove,
ovilo krošnje v lesk zahajajočega sonca.


Ko sem odšla,
še zmeraj ni izdihnil,
iz njegovega drobovja so se vsuli gumbi,
iz nosu šivanke,
iz ven žeblji.


Malo je potrebno,
da razpademo


in zato si to le redko privoščimo,
običajno takrat, ko nas ljudje za to prosijo -

Zdaj si že začela in itak moreš povedat

(je na primer dober primer).


Ko sem se takrat odpravila s parkirišča,
sem pustila, da ga
nove teniske tokrat
prvič žulijo,
19.54 je čisto navadna ura,
sploh ne taka, na katero bi se morale dogajati
pomembne stvari.


Njegovi žarki danes počivajo pod
globoko plastjo celjskega snega –
morda so tako umirali grofje, pomislim,
morda niti ni slaba smrt.

Eva Šubic

DragoM

Poslano:
23. 02. 2024 ob 22:01

Ni dobro puščati človeka samega na parkirišču. Razmnoži se

kot podgane, in kdo bo plačal parkirnino?

Dobra!!

Lp, Drago

Zastavica

Eva Šubic

Poslano:
24. 02. 2024 ob 10:44

Duhovit komentar ;) in pa hvala Drago!

Zastavica

Eva Šubic

Poslano:
24. 02. 2024 ob 12:32

(Iz revije Rast, številka 2, 2023)

Zastavica

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
26. 02. 2024 ob 08:57

Pesem ni klasična umestitev zaznavanja in čutenja v notranje svetove z iluzijo prepoznavanja in čustvovanja, ampak je drzno lastno zaznavanje s skoraj asketskimi sencami refleksije in z opaznim odmiki od mantre čustev ter hkrati tudi z zavračanjem iskanja preprostih pobegov. S tem se pesniški subjekt z nekoliko ontološke distance prepoji s svetovi, ki se z njegovim prepletajo, kar pa še ne pomeni, da se karkoli nujno uravnoteži. Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.    

Zastavica

Eva Šubic

Poslano:
26. 02. 2024 ob 11:57

Najlepša hvala za tako celovit in lep komentar :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Eva Šubic
Napisal/a: Eva Šubic

Pesmi

  • 22. 02. 2024 ob 20:24
  • Prebrano 278 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica