PARKIRAN ČLOVEK
Pustila sem ga na parkirišču.
Z njegovih prstov je odtekalo sonce
in po zraku zarisalo sledove,
ovilo krošnje v lesk zahajajočega sonca.
Ko sem odšla,
še zmeraj ni izdihnil,
iz njegovega drobovja so se vsuli gumbi,
iz nosu šivanke,
iz ven žeblji.
Malo je potrebno,
da razpademo
in zato si to le redko privoščimo,
običajno takrat, ko nas ljudje za to prosijo -
Zdaj si že začela in itak moreš povedat
(je na primer dober primer).
Ko sem se takrat odpravila s parkirišča,
sem pustila, da ga
nove teniske tokrat
prvič žulijo,
19.54 je čisto navadna ura,
sploh ne taka, na katero bi se morale dogajati
pomembne stvari.
Njegovi žarki danes počivajo pod
globoko plastjo celjskega snega –
morda so tako umirali grofje, pomislim,
morda niti ni slaba smrt.
Ni dobro puščati človeka samega na parkirišču. Razmnoži se
kot podgane, in kdo bo plačal parkirnino?
Dobra!!
Lp, Drago
Pesem ni klasična umestitev zaznavanja in čutenja v notranje svetove z iluzijo prepoznavanja in čustvovanja, ampak je drzno lastno zaznavanje s skoraj asketskimi sencami refleksije in z opaznim odmiki od mantre čustev ter hkrati tudi z zavračanjem iskanja preprostih pobegov. S tem se pesniški subjekt z nekoliko ontološke distance prepoji s svetovi, ki se z njegovim prepletajo, kar pa še ne pomeni, da se karkoli nujno uravnoteži. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Najlepša hvala za tako celovit in lep komentar :)
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Eva Šubic")
Napisal/a: Eva Šubic
- 22. 02. 2024 ob 20:24
- Prebrano 539 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 172.26