Tam na griču že stoletja,
majhna cerkvica stoji.
Okna šklepetajo v vetru,
kakor izgubljena ovca,
tam na hribu, se mi zdi.

Neskončni dnevi se vrstijo
kakor goske v neki vrsti
meseci in leta si sledijo.
Včasih kakšen dan se vleče
spet se drugič vsem mudi,
a ko gledaš na minula leta
šla so en dva tri.

Preživela turške je vpade,
vse poroke, rojstva in pogrebe,
za ljudi stoji na hribu,
v težkih časih daje jim zavetje.

Zdaj so stari ti zidovi, omet se lušči in bledi,
a v dolinah tam – globoko za razgledi,
nov zdaj svet stoji.

Tale naša cerkev sama zdaj stoji,
kot pozabljen spomenik človeštva
tudi zvon v zvoniku več nam ne zvoni.

Včasih kakšen fotograf jo še zagleda,
čaka, tam na drugem hribu,
da ujame en trenutek časa,
ko iz jutranjih meglic
stara cerkev zopet se rodi.

Tomaž Jevšenak