In žalost je kot ujma privršela.

Kar zrasla je iz zemlje težke, rjave.
Ko se napila vražje je zabave,
odšla je tja, od koder je privrela.

Pustila pa je prve brazgotine.
Za té; brez vonja, barve in oblike.
Saj videl nisi nežne trepetlike,
želel le njene slastne si obline.

V vestalko si spremenil jo. Obnorel.
In njej, ki je bila otroška, mlada,
si kradel leta le, da bi se strla.

In kljuval ji srce, kot zloben orel.
A ker imela je življenje rada,
ponosna je odšla,  ni se ozrla.

triglav