Mislim lepoto, ljubezen,
dobro ...
kadar zmorem.
Upam,
da iz mojih korenin
zraste močan poganjek;
da val pljusne čez zid ...

V mojo jato se rada prikrade
požrešna hudoba.
Potuhnjeno širi krila
in prazni tuja gnezda,
krvave kremplje zavija v žamet
in šele, ko zavoham kri,
se streznim.
Neham jo hraniti.
A včasih to ni dovolj.
Moram ji izpuliti strupeno perje
in si umazati ime ...

da spet lahko mislim.

nada pecavar