Komaj se zazdi, da bo jutro noč pregnalo
iz objema varne hoste, srna stopi brž na plano.
Kot brezskrben in poskočen škrat
preko hladne ceste skočila bi na travnik zlat.

A kot vedno tudi zdaj ni zlato vse kar se sveti,
izza ovinka ravno takrat avto pridrvi in šofer začne se dreti.
Zdaj zavore cvilijo, srna v smrtnem strahu ostrmi,
vidi že kako iz nje se kuha golaž in od avta guma ji smrdi.

Sonce ravno preko hriba prve žarke dol spusti,
srno strah iz svojih krempeljcev spusti in živalca oživi,
kot da nič se ni zgodilo cesto mirno zapusti.

Šofer pa par trenutkov še srce lovi,
srečen je, da pločevina ni se ukrivila
in naprej, malo počasneje, po svoji cesti odhiti.

Tomaž Jevšenak