PREBUJENJE
Prebuja se ženska v meni, prebuja se intuicija, notranji glas, ki je leta in leta mirno in tiho čepel v kotu čakajoč, da pride na vrsto, da ga kdo opazi in povabi, da stopi bližje. Dolga leta samote in tišine, občutka odrinjenosti in pozabljenosti, dolga leta brez glasu, brez kakršnegakoli znaka življenja. Kot da to v meni ne obstaja, kot da je biti ženska nekaj slabega, kot da je intuicija nekaj nepomembnega, že zdavnaj pozabljenega.
Moški svet nam je prevladal in le z razumom so se merili pravi uspehi. Izobrazba, inteligenca, hitrost misli, razvito logično mišljenje in podobno so bili glavni atributi moči in uspeha. Kdor je hotel uspeti, kdor je hotel preživeti in do nečesa priti, se je moral kot pravi moški boriti. Tokrat brez mečev, nožev in podobnega orožja, temveč z umom, kjer so pravila na videz bolj blaga, a merila dosti strožja.
V vseh teh bojih za svoje mesto, za pravico, resnico, za izpolnitev vedno višjih tujih pričakovanj sem še sama popolnoma pozabila nanjo: na intuicijo, ženstvenost in čutnost. Otopela od premnogih bojev, od miselnih bitk in iskanja logičnih rešitev in razlag za vsako malenkost, sem šele sedaj spoznala da sem bila bitko, v kateri sem žrtvovala samo sebe. Šele izčrpana in omagana sem si morala priznati, da tako ne gre več naprej, da je treba začeti sebe poslušati.
»Vse se da, če se hoče«; »nema da nema«; »šta ne ubija jača« oziroma »šta ne jača ubija« in podobno me je držalo po koncu in tvorilo vedno bolj močan in trden oklep. Seveda lahko vse naredimo in izpeljemo z močjo volje, a kakšno ceno plačamo za to, je pa čisto nekaj drugega.
Z močjo volje se da boriti, z močjo volje se da tudi sebe zaobiti, a šele, ko do konca odpremo svoje oči, se nam svet drugačen, preveč tekmovalen in nečloveški zdi. Nas res logika in analitične odločitve vedno pripeljejo do edine možne rešitve? Je res treba da moški svet zavzame celoten planet?
Kaj pa dom, družina, varnost, otroško veselje? Je zanje sploh še kje kaj prostora ali so v boju za zmago, prestiž, uspeh in veljavo le prevelika cena, nepotrebna zavora? Kdaj bomo ženske spoznale, da bomo prej ali slej same ostale? Partnerji se za ugled, prestiž in moč borijo in ko pridejo domov, najpogosteje utrujeni takoj zaspijo. Komunikacija vedno bolj zamira in za trden odnos je to velika ovira. Čutna ženska si pogovora in nežnosti želi, saj ni narejena, da čisto sama nosi vse skrbi. Čez dan se razdaja v službi, domov hiti, da naredi okusen obrok in preostanek časa se suče okoli otrok.
Zaveda se, da so otroci prišli k nam le za nekaj let, potem je čas, da stopijo naprej, v odrasli svet. A kaj ko je vanje toliko vložila, da nerada v neznani svet jih bo pustila. Nerada vidi, da zapustijo varno, domače ognjišče, je kot mati kokoš, ki jo skrbi za svoje pišče. Vzgoja in skrb za otroke, merjena z leti, ji prepogosto ne dovoli živeti. Ko otroci odidejo od doma in lahko bi zaživela, niti ne ve, kaj rada bi počela.
Ljubezen žensko kali, jo v najhujših trenutkih gor drži. Ljubezen in sanje, ki jih je kot majhna deklica imela, bi lahko vsaj v dobi zrelosti oživela. Prava ženska bi morala svoje sanje prepoznati, jih živeti in vse zanje dati. Živeti svoje sanje, žareti in se veseliti, to je težko pred drugimi skriti. Je kot čarobni napoj, ko eliksir, ki v ostalih zbuja veselje do življenja, skrbi za notranji mir.
Ob vstopu v moški svet smo svojo intuicijo prezrle, se s tem na nek način prodale, umrle. Šele z leti nas doletelo je spoznanje, da smo pozabile živeti svoje lastne sanje. V svetu močnejših smo se enakopravno borile in solze prav ponosno skrile. Krila zamenjale so hlače in postale smo »možače«.
A ko najdemo spet pot do sebe, do lastnega srca šele vidimo, da solze ne pomenijo vedno le obupa, žalosti in gorja. Naj še kaj kdo reče, a včasih tudi jočemo od sreče. Solze radosti, ki po licih polzijo, nas zdravijo, celijo in krepijo. Čutnost, intuicija, notranja lepota in solzno oko naj ostajajo del ženske, saj vse to je izredno lepo. Drage ženske, žene in dekleta, ne čakajte, da minejo vaša najlepša leta. Že zdaj se same vase ozrite in se odkrite, kaj si iz vsega srca želite. Bi želele tudi ve hoditi naokrog, s polno glavo podatkov, izostrenim umom? Bi tudi ve želele vladati z razumom? Ali se bi raje večkrat od srca smejale in življenju več sebe dale? Drage dame prihaja čas, ko bo naše vodilo: čutnost intuicija ter notranji glas.
Poslano:
14. 02. 2024 ob 21:58
Spremenjeno:
15. 02. 2024 ob 04:10
O ti , dobro jutro za lahko noč
Na srečo se je to kar opisuješ, zgodilo le delu človeštva.
Izgubljena ovca zahoda se vrača nazaj v okrilje vzhoda.
Materinska skrb ne zataji.
Prekaljene zrele duše, ki se rodijo in živijo po raznih deželah Orienta,
ne bi in ne bodo dovolile , da jim mi vse, kar so desetisočletja gradili v subtilnem svetu, porušimo. Hvalabogu !
lepo bodi v "novi koži" - samospoznanem stanju
lahko noč do zjutraj
urednik
Poslano:
15. 02. 2024 ob 11:58
Spremenjeno:
15. 02. 2024 ob 11:59
Živjo KaTarIna!
Se ponovno malo oglašam. Medtem sem tudi prebral tvoj odgovor napisan pred nekaj tedni. Ok! Meni so bolj všeč tej tvoji prispevki v prozi, kot pesmi, ki jih objavljaš v rimi, ker osebno dajem prednost prostemu verzu. Po mojem mnenju pa se tvoji prispevki v prozni obliki preveč in celo povsem prelijejo v esej. Praviš, da so zapisi nastali že pred desetletjem, potem pa pod kritiko zamrli. Napaka! Kritiko je vedno potrebno vzeti kot najmočnejšo vzpodbudo za razvoj! Vztrajati je potrebno toliko časa, da kritiko tako razumemo. Potem je veliko lažje najti tudi potrebno ravnovesje in prepoznati vso pestrost, ki jo ponujajo različne literarne zvrsti. Zato me veseli, da si se vrnila z objavami.
V tvojih besedilih vidim potencial za pisanja poezije v prozi. Tudi v tem besedilu je tak začetek in nekaj vmesnih odlomkov, pa tudi zaključek. Le odmik iz prve osebe je bil prehiter. Pa tudi obseg zapisa je preobsežen. Seveda je najbolj "varno" nagovarjanje, ampak veliko bolj "polno" je izrekanje samega sebe. Tudi zapis nekaj splošnega ni tako zanimiv, ker nekaj splošnega pozna že vsak, oseben odnos in relacija posameznika do nečesa, pa je tisto nekaj, kar pripada samo "zapisovalcu" in je to za bralca lahko nekaj povsem novega. Ja, tudi esej ima to moč, vendar je hkrati odmik od poetičnega jezika, kar pa je tisto bistvo, ki dviga poezija na posebno mesto v svetu literature. Seveda pa nikar ne zapuščaj niti voda pisanja v formi, naj se prebuja ritem in rima, ki nas mora tudi oblikovati s svojo močjo elegance.
Poskusi v besedilih preiti iz povednega v srž izrekanja pesniškega subjekta, s čemer se bodo prečistila in presvetlila besedila do te mere, da ne bo več potrebno ničesar dodatno izpustiti, da se prepreči, da različne misli, ideje in perspektiv tekmujejo v eni sami pesmi za prevlado. Trenutno se večina pri pisanju poezije trudi uresničiti najtežji moto: "manj je več!".
Pričakujem tudi nova ustvarjena besedila. Predvsem pa naj jih na tem portalu ožlahti svetloba poezije!
Tudi na že zapisana besedila se lahko ozremo in iz njih izvabimo esenco poezije v novih slogovnih oblikah. S tem ne pozabljamo minulo, ampak presejemo in se presejemo tudi sami skozi novo izrečeno.
Lp!
Milan Ž. - Jošt Š.
Najlepša hvala za dolgo in izčrpno pojasnilo in pogled na moje pisanje... To kar objavljam je bil neke vrste "narek moje duše", saj sem samo prijela papir in pisalo in pisala... Pogosto, ko preberem kaj svojega se čudim, saj imam občutek, da to berem prvič... Skoraj ducat let nazaj sem s svojim pisanjem pritegnila enega fanta, a zelo kmalu mi je omenil, da se znam ponavljati in da to ni to... Nevedoč je zadel eno od mojih najbolj občutljivih točk in s tem sesul mojo lastno vrednost. Pol leta kasneje me je prosil, da naj mu preberem kaj novega in ko sem mu povedala, da že pol leta ne pišem se je čudil, a njegov komentar je bil: zame še Prešeren ne piše dovolj dobro...
Na svoji predstavitveni strani sem dodala link do moje prve uradna objave (gratis e-knjige KANČEK PELINA). Tudi to je pisala duša, saj sem šla čez težko obodobje, konca dolgoletne veze po kateri sem se dolgo pobirala...
Mogoče pride čas, ko se bolj poglobljeno lotim pisanja, a trenutno sem na robu izgorelosti in manevriram med resnim počitkom in nujnimi zadevami.
Pred mano je daljši oddih in upam, da napolnim baterije in dobim kakšen nov uvid.
Lep pozdrav
KaTarIna
Naj zapišem tri (svoja) pravila:
1. Nikoli se ne odpovej pisanju!
2. Če se pisanju odpoveš, piši o tem!
3. Med napisanim včeraj in jutri, si danes vzemi nekaj časa za branje!
Edino pisanje, prebiranje literature in/ali narave polni (baterije)!
Lp! Milan Ž.
Hvala za zgornje tri nasvete.
Ravno včeraj sem enemu znancu poslala link do mojih objav in omenila FB stran, ki je navedena na moji INA TAR strani, kjer je link do gratis e-knjiga KANČEK PELINA ZA SLAJŠI JUTRI, kjer sem se podpisala kot ANA ROV... Takoj se je lotil branja, našel v tem del sebe in poslal svoji (bivši) ženi..
Sem hvaležna, da sem lahko to, kar več kot ducat let nazaj napisala moja duša našlo pravega bralca...
Komentiranje je zaprto!