Nekega mrzlega temnega dne

sem stala osamljena na pomolu in

se zavijala trdno v siv plašč,

ki mi je grel premrzlo telo,

s kapuco na glavi.

Lasje so mi silili izpod kapuce,

ker jih je mršil neusmiljeni veter in

so mi zakrivali obraz,

mokrega od solz.

Veter je premikal suhe veje dreves,

da se je slišal rahel šum.

Prav tako so ustvarjali šum valovi,

ki so udarjali ob pomol.

Ozrla sen se preko ramena

in zagledala hitečo temno postavo,

ki se je prav tako  zavijala v plašč.

Tedaj sem zaslišala hripav moški glas:

»Ali tudi ti občuduješ to idilo?«

Pospešila sem svoj korak,

ko sem ponovno zaslišala

globok moški glas.

»Kaj delaš osamljena tako

pozno zvečer?«

Vprašanje je spremljal hripav smeh

in pospešila sem svoj korak.

V trdi temi sem pešačila domov,

ko so moje prezeble roke ovile njegove.

Prižele so me k sebi in začutila sem

njegovo toplo telo.

Zagledala sem se v neznančeve oči.

Bile so temne kot ta črna noč,

ki naju je obdajala.

A bile so žalostne in začutila sem,

da išče tolažbo.

Zato sem se prepustila njegovim rokam.

Le kaj bo naredil,

sem se spraševala s strahom in

radovednostjo.

Takrat sem začutila vroč poljub na

svojem licu.

»Hvala za tolažbo,

da me nisi kruto odgnala«

in prijel me je za roko.

Skupaj sva odšla v temno noč,

najini duši sta se združili

in  prevevala ju je toplina,

ki nama je nudila tolažbo.

Ko sem stopila do praga svoje hiše,

sem izgubila njegove tople roke.

Ostal je le spomin na temno,

mrzlo noč.

zaspanka