Na Prešernov dan, 8. svečana se je na Mali sceni Šentjakobskega gledališča zgodil 26. literarni večer "Šentjakobsko je poezija." Polna usta poezije smo imeli: Aleksandra Perić Kovač, Amadeja Lavrič, Benjamin Fele, Dimitrij Škrk, Dora Arh, Irena Pajnik Beguš, Izabella Rajh, Jana Kolarič, Janez Vlaj, Mojca Lavrič, Renata Cigler - Gandolfo, Rok Pirnat, Tadej Novak, Taja Vetrovec, Vahid Mehičić in Marko Skok - Mezopotamsky.
Interpretirali smo verze, tako prisotnih kot odsotnih ustvarjalcev: Benjamina Feleta, Branke Kamenšek, Brede Konjar, Dejana Bosila, Dimitrija Škrka, Dina Mehičića, Dore Arh, Dragana Mitića, Franja Frančiča, Ide Semenič, Irene Pajnik Beguš, Ivanke Kostantino, Jane Kolarič, Jerneja Marklja, Marije Praprotnik, Milana Žlofa, Mojce Lavrič, Renate Cigler - Gandolfo, Roka Pirnata in Tare Ferbežar Felgner.
Po prostoru je zaplavalo tudi nekaj stihov iz Prešernove zakladnice poezije - Pevcu (Amadeja), Učenec (Aleksandra), Orglar (Taja), Kupido, ti in tvoja lepa starka (Mojca), Od železne ceste (Benjamin & Dora) ... v glasbenih predahih pa je O Vrba, srečna, draga vas domača zadonela najprej v sožitju Tajinega glasu in kitarskih strun, kasneje pa še iz Izabellinega grla ob spremljavi klavirskih tipk (vmes je vpletla Pesniku Aleksandra Mežka), tudi Dora se je tokrat odločila za tipke, ko nam je zapela eno svojo noviteto.
Za uvod sem izustil pet krajših pesmi letošnje Prešernove nagrajenke Erike Vouk (iz pesniške zbirke Lasa pur dir):

1.

Visoka pesem. Sulamit
in ljubi, ki ga išče.
Na nizki hiši spran grafit,
balkon s pogledom na dvorišče.
Na mestnem zidu epitaf:
Ne trkajte, me ni.
Skoz reže polken Edith Piaf
in ... Qu`une ombre de la rue.

 

2.

Skoz bele zavese jasmina,
senčen slap kaprovcev,
vzduh rožmarina,
spuhtevanje figovcev,
žamet pelina,
omamo brnistre in sivke,
korak za korakom
po zračnih poteh,
napol izgubljena,
s strastjo potohodca
hodim za vonji,
kot hodijo konji
z usnjenimi plašnicami na očeh
za lahnim trzajem povodca.

 

3.

( Lorci )

Kaj skrivaš pod pelerino noči,
vpraša postava v črnem.
Sanjam škržate
in pesem luči,
spečo v zemlji, odvrnem.
Sanjam korido in klecanje bika,
meč v tilnik zadrt.
Zate, nesmrtni,
za jutro, ki vznika,
puščam balkon odprt.

 

4.

Dež belih metuljev,
ob svitu brez sna
potájno letim čez resavo,
brez kril, breztelesna,
blizu neba,
z oblakom, ki pluje v beljavo
prosojne pokrájine. – Bledi privid
si sname tenčico.
V sončni prelesti
zbujenega dneva spet znan kolorit.
In krošnje dreves ob prehojeni cesti.

 

5.

Ovita v oranžno -
v vrisk šeste strune,
v zublje visoke sončave.
Ovita v zeleno –
v smaragdne lagune
absinta.
Od kalne blodnjave
z ostrino skalpela
porezana krila poguma.
Ovita v belo –
občutek za smrt
in od smrti bolj bela,
v raztrganih stihih zaledenela
prostranstva samotnega uma.

***

Večdesetglava poetičnoljubna žirija (iz Slovenije in Srbije) se je težko odločila, v čigave roke naj gredo šentjakobice, saj je kar pet del uvrstila na (nehvaležno) četrto mesto. Hruškasta priznanja pa so osvojile pesmi Predaja Mojce Lavrič, Bolečina in uteha I. Ivanke Kostantino in Pred bogom smo vsi glih Jane Kolarič. Priznanjem je pridana pesniška zbirka Brine Štampe Žmavc Ljubeznitve.

PREDAJA

*mezopotamskemu vrtnarju

Vsako besedo,
vsako črko
ti predam.

Vsa je tvoja.

Vsako izlito misel,
vsak njen pomen
ti predam.

Vsa je tvoja.

Popkovino sem prerezala,
zdaj jo darujem tebi.

Vrtnar besed si,
ki oblikuje vsak izpisan stih
v najlepši cvet,

ki zmogel je izrasti iz nerodno spočete poezije.

Mojca Lavrič

*

BOLEČINA IN UTEHA I.

Ta julij. Ta neznosna vročina.

Ta zrak, ki zaudarja po dimu.

Slonim ob oknu in zrem

v plamene, ki jih vse težje krotijo.

V požar, ki liže poboćje Trstelja.

Ti ležiš v bolnišnični postelji

in hlastaš za zrakom.

Ne ostaja nama veliko časa;

morda nekaj minut, ura ali nekaj ur?

Rada bi te prijela za roko in

ti pomagala prestopiti čez.

Ni potrditve, da se najine misli srečajo.

Ni sveče, ki bi ti jo prižgala za na pot.

Postajam zmedena. Strah me je.

Zajamem dih in skušam pregnati moro.

Zdi se mi, da sem ujeta v neki vmesni čas.

Na tvojo zadnjo pot sneži pepel.

Ni bel kot rojstvo, niti črn kot smrt,

siv je kot tisto nekaj vmes.

Zvečer se zbojim, da utonem

v najini zakonski postelji.

Vstanem in skozi solze opazujem

škrlatno obrobo neba.

Ivanka Kostantino
*
PRED BOGOM SMO VSI GLIH
(moraliteta, posvečena Trubarju)

Kaj naduto bi se nosil,

če si cel odet v brokat,

kdaj morda boš kruha prosil,

reven, suh, nič več bogat.

Bivanje je hud prepih –

in pred bogom smo vsi glih.

 

Težke bukve si študiral,

misliš, da si modrijan,

drugemu duhá zatiral

boj sploh preživet' je dan.

Moder al' neuk in tih …

no, pred bogom smo vsi glih.

 

Občuduješ mlado lice

v enem dvajsetih zrcal,

čuva status lepotice

barv, parfumov poln predal.

Si poetu za navdih,

a pred bogom smo vsi glih.

 

Druga spretnost dala strojem

svojih žuljavih je rok,

dolgo že v življenju svojem

muči se za kruh otrok.

Sključen hrbet, bol in – vzdih …

no, pred bogom smo vsi glih.

 

Boljši sem, 'mam več pod palcem,

lepšo ljubico kot ti;

šteješ svoje vile, štal'ce,

strup zavisti naj gori.

Smrt šele nam dá oddih,

ko pred bogom smo vsi glih.

 

Drugi žremo se med sabo,

en si podredi cel trop,

mraz trpimo, hrano slabo,

slednjič reši nas – pokop;

pri ljudeh je kot pri psih,

a pred bogom smo vsi glih.

 

Trdna vrata. Sveti Peter

váruje nebeški ključ,

da kak ne bi jebiveter

brez zaslug prišel na luč.

»Vsi različni,« mrmra stih.

Ne, pred bogom smo vsi glih.

Jana Kolarič

Nagrajenim pesmim sem, ob Izabellini klavirski spremljavi, posodil svoj glas.  Dogodek sem popestril še z dvema zabavnima odlomka iz članka o  Prešernovem spomeniku v Ljubljani:

http://zgodovina.si/slava-presernu-postavitev-presernovega-spomenika-v-ljubljani-in-odzivi-nanjo/
http://zgodovina.si/slava-presernu-postavitev-presernovega-spomenika-v-ljubljani-in-odzivi-nanjo/

 

Ob koncu je sledilo druženje z žlahtno kapljico, slastnimi prigrizki in pesmijo za domov.

 

Naslednji ŠJP bo po vsej verjetnosti na svetovni dan poezije ...

 

Marko Skok - Mezopotamsky