Po ukrivljeni cesti sva se sprehodila,
sonce zašlo je za rdeče nebo,
svetilka je ob cesti kot svetilnik zagorela,
pod njo sva se stisnila, ker nama je tam bilo toplo.

Ko stala sva na tisti cesti, pod lučjo
svetilka stara na naju zvezde sreče je metala.
V siju stare svetilke si se k meni privila
najina pot je takrat proti zalivu sreče zavila.

Svet oblit je bil z zlato svetlobo, tako svetlo,
kot da bi oba med roj zvezd poletela.
Najina krila so se upočasnila
najino pot je sreča oblila.

Svet je bil takrat najino platno iz sanj
kot sito je iz morja svetlobne utrinke pobralo,
najina srca, kot dva rdeča ogorka, ogrela sta najin objem,
nekoč bosta zanetila ogenj;
novo življenje najinega otroka,
z njim bo najina svetilka še naprej ob poti gorela.

Tomaž Jevšenak