Skrb
Kako tiha je lahko tišina,
s kakšno lahkoto lahko izdih zavlada prostoru.
Vseeno mi je, ali zavijem levo ali desno,
tako in tako je sedaj že mimo.
Kako hitro postane sedanja beseda pretekla.
Kako jo včasih s težavo izbrišemo in v mukah nosimo s seboj.
Kako tiho raste roža sredi otroškega direndaja.
In kako malo in veliko potrebuje, da zacveti.
Skrb je tista, ki požene in tista, zaradi katere te lahko ni.
Čestitke za močno razprto pesem, pri kateri se ni potrebno odločit med navzven in navznoter.
Mislim pa, da je v sedmem verzu drugi jo odveč.
Milan Ž. - Jošt Š.
Jp, jp, se strinjam. :)
Komentiranje je zaprto!
