Vse je v meni.

V plasteh izkušenj ujeta spoznanja, 

ki sem jih našla na poti raziskovanja.

Viharji so me je s svojo silovitostjo bičali 

z rokami odraščanja.

Dež je napajal potoke obžalovanj,

sonce je talilo led jeze in strahu 

neizpolnjenih obljub. 

Dokler ni oseka razkrila čeri 

zakopanih v mulju travm nezavedanja, 

ki jih je plima vedno znova zakodirala 

in ni dovolila dostopa.

Bila sem ovca.

Sledila ukazom, navodilom 

in željam na videz

močnejših od mene. 

Dokler se nisem osvobodila

in postala levinja, 

samostojno samosvoja,

vase vstopila, si dušo odkrila.

Vse kar ni pomembno izpustila.

Ja, se težko je osvobajat vzgoje spon

in kulture podložništva, 

še teže je živeti v jarmu laži in izkoriščanja.

Rušijo potresi bolno zemljo,

cunamiji izpirajo nesnago,

v človeku izrojena je kultura.

Koliko posameznikov je potrebno, 

da se rešimo pogube?

olgasem