Ponesreči sem izbrisal pesem.

Polovice se je sploh ne spomnim.

Vem, da ni bila nič posebnega.

Govorila je o tem, kako v moji ulici gori le še ena luč.

Jaz pa sem tega človeka v svojih mislih, čeprav ga ne poznam spraševal, če si ne upa zaspati, ker ga je strah, da se ne bo zbudil, ali pa, da se bo.

Kasneje sem ga miril, da je to idealna noč, da si kakšno malenkost odpusti,

da ne potrebuje še enega piva,

da naj ugasne žalostno pesem, ki si jo znova in znova vrti,

da so obrazi in časi katere pogreša zgolj past nostalgije in naj se ima vsaj nocoj malo rad, ter se odpravi spat, ker je tako zelo utrujen.

Konča se s tem, da se na koncu izkaže, da gre za mojo luč.

Ne, da ni bila nič posebnega, ni bila vredna pol kurca.

Ampak tragedija ob izbrisu, jezus, kot, da bi napisal Prešerna.

Crni Kos