Iz kristalne krogle svoje

črno mi prihodnost brala

je ciganka zapeljiva

v cirkusu Abrakadabra.

 

Fantastična romanca

 

Na balkanski sod smodnika

stopil v okovanih škornjih

Ferdinand je, da zaplesal 

z ženo Zofko bi usodni,

zadnji tango, tango smrti,

dokler zora ne napoči.

 

 

Na široki rimski cesti

sveti Jožef v čudni vlogi

terorista tihotapi

Dete, ki je slično bombi.

Na osličku ga devica

ziba v beli avreoli

v srcu mu tiktaka ura,

sprožila se bo ob zori.

Sfinga v Gizi zre sumljivo

to družino sveto v noči,

ko Napoleon odbije

nos ji s svojimi topovi.

Vtem v Iliriji slavijo

Bonaparta duh, ki ori

v srcih schiavov, da se trese

od strahu rimljan v Emoni.

Tudi daljna mati zbira

tam v Dalmatiji rod borbni,

z njo Panonia odpravlja 

nad rimljanski se stroj bojni.

 

Aj, balkanski sod smodnika!

Ko te bo razneslo, kosi

tvojega lesa leteli

bodo širom po evropi!

 

Z lepo Vido zajtrkuje

zamorjen zamorc v Zamori,

petelinji zajtrk jesta

celo noč že na komodi,

da so ju sosedje siti,

vsi sefardski judje strogi,

prisluškujejo ob stenah,

kdaj se fuk bo njun iztrošil.

To od svojih pažev zvedel

Ferdinand je aragonski

Ter izgnati dal vse žide,

Ki še zdaj živijo v Bosni.

 

Mlada Bosna se je zbrala,

nož za pasom, dve pištoli.

s Črno roko gre po mestu

Sarajevu - avstro-bombi.

Že na vidov dan prisopel

aj, ta vidov dan usodni!

Franc je Ferdinand s soprogo

v dvornem vlaku na peron in

z avtom se nameni v center,

k mestni hiši se napoti.

 

Na balkanski sod smodnika

stopil v okovanih škornjih

Ferdinand je, da zaplesal 

z ženo Zofko bi usodni,

zadnji tango, tango smrti,

dokler zora ne napoči.

 

Nek dijak, Gavrilo Princip,

čaka ga s pištolo v roki

na Latinskem mostu, ki ga

v most principov bo potvoril

 

Reka miljacka spod teče

Kot počasi lezel polž bi,

Nizka kakor cestna luža,

V njej še jež se ne bi utopil.

 

Otomanski most jo gleda

S svojimi očmi, dve votli

Krožni luknji izvotljeni

V kamen trdi, neizprosni.

 

Spet boš spet krvava tekla

kot že v časih si mi vojnih,

ko do tal požgal to mesto

sam princ Evgen je Savojski.

 

Aj, balkanski sod sodnika,

kadar bog se nate spomni,

angeli ga pomirijo,

da še sam se ne razpoči.

 

To mrmra si most zaspani,

videl je zločin premnogi,

pa bi rad oči zatisnil,

svoj pogled spočil si votli,

pa ne zna mižati, saj mu

še na mestnem grbu modri

dve očesi vdilj strmita

na zahodni svet in vzhodni.

 

 

 

Kri se s solzami umije,

ta pregovor žal potrdil

se v teh krajih je prevečkrat,

da bi v njega še kdo dvomil.

 

In tako na temle mostu,

ki svetova dva je ločil,

en s polmesecem se diči,

drugi križ na prsih nosi,

je na vidovdan pomeril

aj ta vidovdan usodni

princip zli s pištolo v franca

ter ga hladnokrvno počil.

 

aj, balkanski sod smodnika

s kakšno silo tvoj kosi

razleteli po tem strelu

so se širom po evropi!

 

 

to je davno izgovoril

 

 

 

Vida Loca mu je mati,

Aton oče mu je sončni

V delti Pšate je odrastel,

med zvermi in samorogi.

Pri stekleni piramidi

Na kozolca križ otožni

so pribile rajske ptice

s tremi ga žeblji kreposti.

Mislil je, da je po njem in

da bom preminil v tej pozi,

pa so slednjič sneli s križa

ga pijani bikoborci.

Bikec Ferdinand so rekli

vinjeni mu matadorji,

nisi zrel za mučeništvo,

vrni se na pašnik rožni.

Ni mu treba dvakrat reči,

šic in že se znajdem v lozi

prežvekuje svoj najljubši

šop mokrocvetočih rožic.

Mimo švigne voz ciganski,

A na njem brkati romi,

Konje mesečne podijo

Po nebesnih kolovozih.

Za bakreni kotel zvezdni

se pogajajo z vesoljci,

črne luknje vmes tešijo

slo si s faličnimi sonci.

 

Na široki rimski cesti

sveti Jožef v čudni vlogi

terorista tihotapi

Dete, ki je slično bombi.

Na osličku ga devica

ziba v beli avreoli

v srcu mu tiktaka ura,

sprožila se bo ob zori.

Sfinga v Gizi zre sumljivo

to družino sveto v noči,

ko Napoleon odbije

nos ji s svojimi topovi.

Vtem v Iliriji slavijo

Bonaparta duh, ki ori

v srcih schiavov, da se trese

od strahu rimljan v Emoni.

Tudi daljna mati zbira

tam v Dalmatiji rod borbni,

z njo Panonia odpravlja 

nad rimljanski se stroj bojni.

Aj, balkanski sod smodnika!

Ko te bo razneslo, kosi

tvojega lesa leteli

bodo širom po evropi!

 

Z lepo Vido zajtrkuje

zamorjen zamorc v Zamori,

petelinji zajtrk jesta

celo noč že na komodi,

da so ju sosedje siti,

vsi sefardski judje strogi,

prisluškujejo ob stenah,

kdaj se fuk bo njun iztrošil.

To od svojih pažev zvedel

Ferdinand je aragonski

Ter izgnati dal vse žide,

Ki še zdaj živijo v Bosni.

Mlada Bosna

 

A vrnimo se na pašnik,

Kjer sem muljil šopek solzni,

Ko sem snedel magistrale

In oglodal sem akrostih

Zmanjkalo je hrane dušne,

Strt za repete zaprosil

Sem pijane bikoborce,

Pa so v smeh prasnili gromki

Na pomoč zverjad samotna,

Na pomoč vi samorogi

Vsakdo sam na srcu zemlje

Ždi preboden z mečem sončnim,

Dajte me nazaj v areno,

Dragi moji matadorji,

Pa čeprav zgolj literarno,

Da po pesku križ svoj nosim,

Vmes za pasijon Matejev

Bacha bom lepo zaprosil

Da odšel v baročnem slogu

Bom na oni svet skrivnostni.

 

Že se vrača na morišče

Lirski naš subjekt in v krogih

Pušča sled krvi po pesku,

Pušča sled solza po kotih,

Množica divja, vzdihuje,

Pod ciganskim mescem moli,

Da bi čimprej bik podlegel

Pod izurjenimi vbodi

meča, ki slučajno znašel

se ta hip je v roki moji,

ki sem avtor te romance,

vleče se, priznam, a kdor ni

do sedaj nad njo obupal,

naj še vztraja, to ga prosim,

kje sem že ostal, pri biku,

da, v trenutku, ko bi moral

z mečem smrtno ga zabosti,

se za hip obrnem k raji,

prav nahitro se poklonim

še poljub nameni zračni

v prvi vrsti dami svoji,

bik pa pavzo izkoristi

In nabode me z rogovi.

 

 

 

 

 

 

Matej Krevs