Nekaj ledenega se mi je razlilo po prsih,

obstala sem od groze,

saj nisem vedela od kod ta ledeni mraz.

Izgubila sem vse kar sem v rokah držala,

ko sem zagledala pred seboj neko podobo,

ni me spominjala nate, na nikogar.

Odprla so se vrata, težka, lesena

in ponoči, ko ni nihče gledal,

si se splazil do mene,

skočila sem iz postelje in zbežala.

Bala sem se tebe,

tvojega dotika,

tvojih besed.

Začela sem ti govoriti,

da sva nemočna,

ti  si ostal nemočen v svoji preteklosti,

jaz pa v svoji prihodnosti.

Nihče naju ne bo več zbližal,

veter bo odkrival vse pred sabo,

voda bo usahnila od te groze.

Takrat se bom vprašala,

ali sva si zvesta?

Poslušam tvoje besede,

ti govoriš in jaz govorim.

A vem,

 da ne za vedno.

zaspanka