Sprašujem se vse žive dni

zakaj me je tvoje srce raniti hotelo

kaj ni spoznalo mojega srca

kaj ni spoznalo

 da le zate je cvetelo

Vedel si

 da ni me zlomila burja

toča

 veter in ledeni mraz

videl si

 da hodila sem bosa

in da v trenutku zlomila okras

Okras

 ki je sijal nekoč mi iz oči

a zdaj za vedno ga je ugasnila sveča

ko si kruto  odrinil me od sebe

in ko me zajela je nesreča

Tvoje srce takrat je srečno bilo

mojega ni videti hotelo

ki plazilo je tiho k tebi se

In za malo sreče te rotilo

Zaprl oči si pred menoj

da te moje solze ne bi ranile

začel iskati druge si oči

in nisi maral da sem jaz s teboj

Tako ostala sama sem med trnjem

ki srce je ranilo  in dušo mojo

ko sem zavrgla svoj obraz

in sovražila podobo svojo

Drugi človek želela sem postati

izruvati srce si svoje

hoditi sama po prašnih cestah

da nihče ne bi spoznal podobe moje

Želela sem se izgubiti

pozabiti na ptice in rože cveteče

pozabiti na sončni žarek

in da rože so dišeče

Vse kar želela sem

 uspelo je

obraz je skrit in roke moje

in ta podoba nisem jaz

ne morejo me najti roke tvoje

Milena