Ob poti drobna rožica rase,

níhče je ne opazi,

svojo glavico k nebu dviguje,

kjer sonce z žarki skopari.

Pomlad se še ni prebudila,

pokrajino slana odeva,

prezgodaj odprla je cvet,

zdaj žalostna v mrazu sameva.

Ne sliši brenčanje čebelic,

ne ziba je lahen vetríč,

toplo jo sonce ne boža,

nikjer ni dehtečih cvetic.

Neučakana, da spoznala bi svet,

prezgodaj se je razcvetela,

če vedela bi kaj jo čaka,

mlada rožica ne bi hitela.

tolminka