Sonce nas vsak dan močneje greje,
vedno bolj in bolj suši nam zemljo,
saj ni čudno, ko posekali vse smo veje,
ki hladi nam dneve, da nam je hladneje.

Vedno bolj postajamo odvisni
od vsakršne dodatne energije,
prepiramo se že s sosedi, da gorivo bi dobili.
Svet vsak dan že išče nove energetske dimenzije.

Proti vetru smo se obrnili, z vetrnicami se zdaj igramo,
kakor listje na drevesih, vodo smo že ukrotili,
energijo prepotrebno ta nam daje.

Ker pa smo pohlepni kurimo v pečeh še svinjarijo,
naš planet zdaj grejemo čez vsako mero,
zato planet nam kmalu rekel bo adijo.

Teslo in pamet nekoč smo odpodili,
zdaj končno spet se vračamo k sončni energiji.
A pot do tja bo trnova in negotova,
še dolga pot je zdaj pred nami, da pridemo do blagoslova.

Tomaž Jevšenak