Poletje spi na loki.
Žarita, glej kot maka,
večer ju nemo čaka,
deviški so še boki.

Pogledi so medeni.
Diši po koži trava,
izgublja se narava
v meglici tihi, leni.

Razpreta bela krila
tja daleč, tja v višave …
Izbruh neznane lave
podžiga vroča sila.

Nebo prižiga sveče,
počasi plapolajo.
Ko noč zardi tam v zarjo,
še spita v hiši sreče.

nada pecavar