Na zelenih poljanah, kjer se zibajo zelene trave,
plešejo razposajeni bosonogi otroci.
Njihove bele srajčke, kot krila metuljev,
njihov smeh kot razposajeni potočki.

Od gora odmeva njihov smeh – veselja zvok,
ko se kot kotaleče kepe sreče lovijo brez meja.
Njih svobodne gole nožice, skačejo po polju
kakor v objemu sonca razposajene gorske kozice.

Njihove oblekice se belo lesketajo
kakor zadnji snežni kosmi sončne žarke vase posesajo.
Teh otrok nihče ne ukroti – svobodni so pod soncem,
kot beli kosmi oblakov, ki jih veter po nebu podi.

Naj torej tečejo, naj se igrajo
pod soncem, vsak dan.
Naj v svojih krilih najdejo moč
in s svojim smehom naj naš svet oživijo.

Tomaž Jevšenak