Krvava bajna, polna krvi iz roke, 

noben še ni razumel, moje misli globoke.

Pol litra flaše krvi v umivalniku, povezujem s krvjo iz kopalnice,

vse od noža, z glavo ob rob mize do spalnice. 

Vse pozabljeno v sekundi, 

vse v tvoji novi svetleči bundi.

Takrat ni blo preveč, ne,

zdej je, 

ponavadi zato zaspat negre.

Včasih si želim, da bi bile samo sanje, 

ampak je preveč zavedno, realno sranje. 

Ob tej dolgi poti, ob reki življenja, 

prihajajo različni predlogi, različna mnenja. 

Ampak ko čas izgine in ni več ljudi, 

sestavljanka se sestavi, kaže mi sledi. 

Nekje na izgubljeni poti je velik vrt ljubezni,

v njem je velik most, breme bolezni. 

Čutim kako se duša prepusti življenju, 

nisem več žrtev, ne predajam se trpljenju. 

NikaKorošec