Morda to ni pravo mesto za objavo, pa vendar le. Najprej lep pozdrav uredništvu. Sprašujem vas, če so komentarji lasnih del zaželjeni, kar ste opazili, zadnje čase počnem? Jaz mislim, da ja, ker se lahko na ta način bolje razumemo in zbližujemo. Hkrati pa pri sebi prepoznam, kaj sem pravzaprav napisal in pokažem tudi drugim, da odkrijejo sami sebe. »Vsak ima možnost postati dober pevec, toda glas je potrebno izpiliti, ki pa nam je različno dan, eden potrebuje več, drugi manj. Tisti, ki je prepričan, da ne bo znal nikoli peti, ta ne bo nikoli dobro pel«.

     Na tem mestu, čeprav piše »pesmi«, se pojavljajo tudi prozna dela. Morda bi odprli tudi možnost objavljati kratka prozna dela.

Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.

Danes sem se odločil za komentar prejšnje pesmi: »Skozi čas«. V njej prikazujem nove izrazne možnosti: kako lahko vpliva mesto glagola v verzu, pomen dovšnega in nedovršnega glagola, istočasnost dveh dogajanj, zlito v celoto kot ospredje na ozadju. To vedno počnemo, ne da bi se tega zavedali. Kaj pa če to naredim namerno?

     V pesem vključujem glasbo in film. To dosegam z dovešno in nedovršno obliko glagola. Tekst je razdeljen na glagolski in neglagolski del. Glagolski premika, neglagolski ustavlja. Nedovršni je močnejši kot dovršni, ki odmeva v spominu.

     V prvem verzu je na zažetku nedovšnik in se ritem proti koncu ustavlja. Drugi verz se proti koncu krepi in se z nedovršnikom v isti meri odbije nazaj. Vse skupaj niha v istočasnem dogajanju; harmoniji dveh dogodkov. Tretji in četrti verz je ponovitev. V prvi kitici je ritem, melodija in ponovitev.

     Druga kitica se začne kot prva z nedovršnikom, vendar je glede na prvi verz prve kitice, prvi verz druge njegov konec. Tako sta v kitice močna, drug z drugim je prvi močnejši.

     Če je drugi verz ozadje prvega, lahko v primerjavi prvih dveh kitic začutim razgibanost.

Prvi in tretji verz sta ponovitev, ponazarjata trajanje ospredje in počasi razvijata osrednji motiv; ustvarjata melodijo. Ozadje se skozi oblak spreminja, ki izginja in izgine.

    Tretja kitica je podobna prvi, s tem, da je pogled ožji; v filmskem jeziku: total zamenja z detaljem, ki se razširi na glavo in veter v laseh; gibanje pogleda. Detalj in ozadje sta v nedovršniku. Eden na zažetku, drugi na koncu kot dva oklepaja.

     V četrti kitici pesem kot skladba doživi svoj vrhunec. V peti se vse konča. Vse prejšnje poveže med sabo z dovršniki, le zadni verz počasi vse umiri in nastane tišina. Vsi glagoli so na koncu.

Če si zamislim, da se verz na koncu pogrezne v molk naše notranjosti tako kot glasba, da je glagol kot najvišji ton znotraj glasbene fraze, glagol je vrh vala, ki se razliva v konec. Na začetku je oddaljen od konca, zato nežno poboža tišino, za razliko od tistega, ki je čisto na koncu in še dolgo odmeva v tišino.

     Mesto glagola kot vrh verza. Verz razdelim na tri dele: pred, v in za glagolom. V verzu sta lahko dva ali več glagolov.

     Pesem Skozi čas je ena izned možnosti. Interpretacija;razlaga pa možnost to možnost videti. Morda nove pesniške oblike. Igra se lahko začne. Igrajmo se. Ta igra je možna samo v jezikih s skloni, v tako imenovani angleščini zagotovo ne. To je naša posebnost.

     Če sem v pesmi . pokazal, da je ta, če jo gledam kot začetek stavka odaljeni planet, na katrem pristajam ter pristanem in se mi na koncu pojavi nov; z novo piko na začetku, vidim tu dve novi možnosti: obzorje iz obale na katero prihaja val s svojo višino, prehod vala na obalo; notranjo tišino. Vsak verz jeval ali dva, ki prihajata.

Kako mi je uspelo?