nastavim si Brahmsa številko dve
in si umišljam da orkestriram vojsko
v boju z vseznalno žensko
ki je izdajalstvo vsega človeštva in temnih zvezd
po neskončnosti bitk
mimo pride majhno dekle
zgrožena in gabi se ji in smeje se
in sploh ni lepo dekle
in tudi njen nasmeh ni lep
kar nas vse zaustavi in pribije na mestu
vsi smo nekoč bili tako grdi
z ničesar drugim kot vsem časom na pretek
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lubenica
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!