Nikoli te ne bom pozabila,

čeprav je tvoja ljubezen do mene,

tvoje matere že zdavnaj ugasnila.

Ne maraš me,

nočeš me videti,

čeprav sem ti doslej dala vse.

Zdaj mi je žal.

Tvoja krutost je naredila,

da bi vse kar sem ti dala,

najraje za vedno v zemljo pokopala.

Stegujem roke k bogu in sprašujem ga,

zakaj si tako krivičen in neusmiljen.

Pa ne dobim odgovora.

Ti misliš,

da ja zate krivica,

da bi vse kar sem ti dala v zemljo zaakopala.

A to bi bila zame pravica,

čeprav moram priznati,

da bi bila boleča.

Ne moreš uničiti mojih misli.

Vem,

da sem te vedno rada imela,

vedno sem tvoje želje sprejela.

Pa si vse pozabil.

Nekoč si me imel rad,

zdaj pa je tvoja ljubezen izginila.

Brez premisleka si me vrgel čez plot,

čez pečine in odprl v mojem srcu največje bolečine.

Ne izgine.

Še vedno sem potrta in vem,

da ta vrata več nikoli ne bodo odprta.

Zate pa je to največje veselje,

da me še boli.

A to so le tvoje želje in misli,

da me še boli.

Motiš se.

Našla sem kotiček v svojem srcu,

ki žari,

a moram ti povedati,

da ta žar več zate ni.

Nekdo mi daje ljubezen,

ki je lepša od tvoje,

me boža in tolaži,

ko joka srce moje.

To nisi ti,

ti,

ki si me brez obžalovanja vrgel čez pečine v mrzle,

ledene in temne vode.

Vseeno pa si včasih želim,

da bi ustavila čas,

zavpila v nebo  in preklinjam dejanja,

ki  so me ranila.

Prosim,

da vihar očisti slabost,

če sem res tista,

ki naj ji bo hudo,

ker moje srce trepeče in vem,

da je ostalo dobro.

zaspanka