Tam sključeno sedi,

njen pogled v daljavo zre,

spomini na mladost

v njej znova zaživé.

Ko bil lahek je korak,

ona živahno še dekle,

prepolna hrepenenj

in pred njo bilo je vse.

Skozi izkušnje dolgih let

življenje zdaj presoja,

se vse je spremenilo

a ničesar ne obsoja.

Ko na cesto gleda

kako vsi hitijo,

se svet ji zdi brez duše -

se kdaj sploh umirijo?

Kdo si še vzame čas

za bližnje, soljudi?

Ni dobro pozabiti

na bistvene stvari.

tolminka