Tam sključeno sedi,

njen pogled v daljavo zre,

spomini na mladost

v njej znova zaživé.

Ko bil lahek je korak,

ona živahno še dekle,

prepolna hrepenenj

in pred njo bilo je vse.

Skozi izkušnje let

življenje zdaj presoja,

se vse je spremenilo

a ničesar ne obsoja.

Ko na cesto gleda

kako vsi hitijo,

se svet ji zdi brez duše -

se kdaj sploh umirijo?

Kdo si še vzame čas

za bližnje, soljudi?

Ni dobro pozabiti

na bistvene stvari.

tolminka