Jesen prišla pobrat je sadje v naše kraje.
V gozdu novi jurčki in lisičke obrodijo.
Zmrzal pritiska in na okna riše prve rože zime.
Naši pridni vsi otroci čakajo Miklavža.


Dan se iz poletja nam zaziblje
iz vročih senc v hladna jutra,
zeleno drevje vse od sonca je ožgano
s travnikov še zadnjo, kmet, pobira travo.
Seno v senikih na sušenje pridne zbirajo kmetice
in z gora, pobeljenih to jutro, tja dol v doline
pastirji vračajo zdaj črede nam drobnice.
Gozdovi se že barvajo v paleto
živih barv, kakor vsako leto.
Jesen prišla pobrat je sadje v naše kraje.

Klopotci v vetru ropotajo, vrane, krokarje podijo.
Grozdje, zrelo vrh gorice, letos je bogato obrodilo.
Po dolinah zadnji topli žarki zbirajo otroke v gruče,
vsi nestrpni že hitijo spet odpirat šolske duri.
Dežne kaplje, ki jih poleti čaka žejna zemlja
v težkih, črnih se oblakih pripodijo.
Zemlja v njivah spet je napojena,
jabolka še zadnja, rdeča, dozorijo.
Mavrične se barve v gozdove naselijo,
v gozdu novi jurčki in lisičke obrodijo.

Z visokih gričev se srnjad v dolino spušča,
zadnjo išče svežo in zeleno hrano,
hitro skrijmo vso pridelano nam hrano
preden pujsi lačni se v polje iz gozda pripodijo.
Vse živali že hitijo in pred zimo si lovijo
zadnji živež, ki ostane, da mladički preživijo zimo.
Vse zaprte so že kašče, vse seno je že zavito,
sonce kakor vedno zdaj že pozno vstane,
veter v sunkih burje okoli hiš nam že zavija.
Zmrzal pritiska in na okna riše prve rože zime.

Jesen počasi se poslavlja, po cesti se vrtinči listje,
veter ceste nam pometa, dež zaliva mokre trate.
Poplavljena so polja in ravnice,
nepobrani sadeži na njivah jadrajo po novem morju,
buče nam ob koncu leta s praznovanji rišejo nasmeh na lica.
Parkeljni in vsa ostala vraževerja, praznovanja,
ob koncu leta so pod vaško lipo zbrana.
Zadnje listje je odpadlo, led se v potokih zjutraj zbira,
travnike ponoči zmrzne prva prava bela zima.
Naši pridni vsi otroci čakajo Miklavža.

Tomaž Jevšenak