imam oči svetlobe
z dejanjem in imenom
pišem prisego
svete besede ljubezni
vedno znova ponavljam šepetanje
in motim grobo tišino
iz lastne preteklosti
krpam besede lažne usode
v času norosti
vsak trenutek se me dotakne
s popljuvano podobo
sem pohlepno srečen
Samo v sanjah je mogoča taka moč in sunkovitost izrekanja brez izmikanja, brez zavajanja, izgovorov in prikrivanja. Verjetno še vedno nosimo to divjino nekje v sebi, ne zmoremo pa več polno živeti. Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!