MEDE!

˝Mede!˝ 

sma usi srejčni upil,

usi tam u aknah,

sma se veselil.

Kšna vesejle

je bla nuotr u nas,

k' začjela je mest

usi atračič

sma bli na nagah!

Tejstkrt pa hišah

abedn ni čepu,

če je le magu

vsak wn je létu.

Ulače pruljekli

sma s kleti,

se pa griuah spuščál,

usi zameden sma bli.

U gumnastih buotah

sma azjebke dabil,

trde prste ad mraza,

rdejčih lic, se mačil.

Ma nč ni bluo važna,

glauna, de snjeh sma užil,

tajšnga vesejle

nkuol na b' zam'dil!

Juope nisa ble

pretirana garke,

rakavice prmuočene,

kape use makre..

Dama nad pečjo

se zvečjer je sušila,

kar imjel sma na sebih,

use prmuočena, gnila.

Ma kejk se zmiselm

abedn ni zbalu,

sma bli utrjen,

skuoz wne na zraku...

Druoj dan spejt u griue

sam se zapadil,

se puzál 'n čepál, 

usa muoč tam pustil.

Kakuo srejčna je bla

atruoška srcjé,

k' snjeh je pabjelu

naše traunke, cestjé...

Dans bl' rejdka snežinke

še k nam prletije

'n tejst cajt

zmjeram se zmislm

tejstih zim, k' že dauna

sa djel zgodovine.

tolminka