Nebo si zadovoljno roke mane;
diši tišina in gori belina,
pomrznjena je skorja - krinolina,
lepota hladna brez besed te vzame.
Tišina vodi jutranjo molitev
in češnje, višnje s sklonjeno so glavo,
ponižne; skrivajo obraz, postavo -
za grehe iščejo si odrešitev,
saj brez sramu vabile še poleti
v užitek in telesno so naslado.
Ko zemljo zdaj prekrili so zameti,
nedolžno vse je, tone v mirovanje.
Zamaknjen dih, zamaknjene so želje.
Srebrne niti čakajo na tkanje.
Nada, tiho#vživam. Lepo!
Rada imam vse letne čase, ampak ta čarobnost me najbolj prevzame in ostanem brez besed, s tišini belega pozdrava, Nada
Fino tole, ampak -
kako je s tem verzom?
"kam seže mu oko gori belina,"
je ta KAM mišljen kot vprašanje ali kot "kamor"?
Če je vprašanje, je treba urediti zapis:
Kam seže mu oko? Gori belina.
Če je pa mišljeno "kamor mu seže oko", pa zaradi metrike beseda ni dokončana, potem pa ne bo šlo. in vejiva bi bila potrebna v tem verzu.
Se da to kako spremeniti in ohraniti metrično shemo?
V bistvu sem mislila kamor, a nisem bila pozorna na to razliko.
Verz sem spremenila (sneg mi vedno posebno diši)
Diši tišina in gori belina
Druga možnost, ki mi je še hodila po glavi pa je bila
Oko počiva, glej, gori belina
Hvala za podrobno branje in sugestijo, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!