Prva v družini

sem se staršem rodila,

kot najstarejša 

vso pozornost dobila.

Živahno povsod 

sem poskakovala,

kot prekla velika,

prijateljstva tkala.

Brat v zlati sredini

je vedno čepel,

bil suhljat je, navihan,

fántič vesel.

Po nekaj letih

na svet prijokala

še tretja, najmlajša

je sestrica zala.

Skupaj z bratcem

hitro sva rasla,

po vaških travnikih

pridno se 'pasla'.

Nepoboljšljiv humorist

je vedno kaj špičil,

mene, starejšo

je rad prelisičil.

Sestrica mala 

je za mano racala,

sem bila ji kot mama,

jo pestovala.

Bratje in sestre

kot dar so z neba,

so oni več vredni

kot bogastva sveta! 

Vsak svoje življenje

zdaj mi živimo,

v svojih družinah

se za srečo borimo.

A vedno prijetna

je misel na to,

da še smo si blizu,

si v oporo lahko.

tolminka