Zakaj,

še vedno tečeš skozi mene kakor reka?

Moje morje, zdaj oseka.

V meni bolečina si, ki ne odteka.

Črna žalujoča si obleka.

Sonce, ki pripeka.

Voda, skalo dolbe, jo izseka,

v prsi vzidana opeka.

Strela, ki nebo preseka.

zlomil si srce človeka.

Zakaj,

samo od daleč se smejiš?

Ni te tu, a v srcu ždiš.

Kar ostajaš, me dušiš.

Ostal si vetra piš.

Vedno znova se mi oddaljiš.

Se kakor senca pritajiš.

Mi ponoči spati ne pustiš.

V moji duši le ječiš.

tam v zasedi zdaj stojiš.

Nikoli, res nikoli ne zaspiš.

Le v meni še živiš.

Ledenik samo polziš,

se nikakor ne stališ.

Zakaj si tukaj, kaj želiš?

Zato ....

ker to ti kar dovolim,

ker še vedno v sanjah blodim,

ker biti s tabo si želim, 

ker le po tebi hrepenim, 

ker s tabo v srcu zdaj živim,

ker zdaj zato samo trpim.

Pustil si v meni ljubezni odtise, 

kot v kamen vklesane zapise.

Ti si se umaknil, 

meni tla spodmaknil.

Ko srce res podariš, 

košček ga za koškom izgubiš.

Vprašalnica "zakaj",

mi novih smernic ne začrta,

vedno bolj globoko vrta.

Dokler ne odprem ljubezni vrata,

pride spet do preobrata.

olgasem